Zgodovina mariborskih pokopališč
Osrednje mariborsko pokopališče na Pobrežju združuje nekdanje magdalensko, mestno in frančiškansko pokopališče. V takšnem vrstnem redu je tudi bilo vzpostavljeno. Preden se lotimo razvoja današnjega mesta pokojnih, se na kratko ozrimo v zgodovino pokopališč pred koncem 19. stoletja.
Sprva so pokopališča bila umešena v neposredno bližino cerkva. Tako je že v 12. stoletju bilo prvo mestno pokopališče v Mariboru organizirano znotraj historičnega jedra in sicer okoli župne cerkve Janeza Krstnika. Na Slomškovem trgu pred stolnico še danes stoji pokopališka svetilka iz leta 1517 in so na zunanje stene cerkve nameščeni nagrobniki pomembnih Mariborčanov. Na območju današnje mestne občine Maribor so bila pokopališča tudi v posameznih predmestjih: okoli cerkve sv. Ulrika v Graškem predmestju (v južnem delu današnje Prešernove ulice), v Magdalenskem predmestju okoli tamkajšnje cerkve, v Melju ob cerkvi sv. Katarine ob nekdanjem gradu malteških vitezov, v Koroškem predmestju ob nekdanji Marijini cerkvi, pri cerkvi sv. Martina v Kamnici ter na desnem bregu Drave ob cerkvi Žalostne Matere Božje v Brezju pri Mariboru. Svoje pokopališče so imeli tudi mariborski Židje, ki so zanimivo svoje prednike pokopavali zunaj mesta. Predvidevamo pa tudi, da so v bližini minoritskega samostana na Lentu menihi pokopavali pripadnike svojega reda. V času reformacije je bilo prvo protestantsko pokopališče na Betnavi.
V drugi polovici 18. stoletja so zaradi naraščanja števila mestnega prebivalstva in iz higienskih razlogov prepovedali pokopavanje v mestu. Leta 1783 so na območju današnjega Ljudskega vrta, ob Strossmayerjevi ulici uredili novo mestno pokopališče. Območje so uredili in ogradili ter leta 1827 postavili kapelo posvečeno Žalostni Materi božji, v kateri sta bila do leta 1941 pokopana škofa Anton Martin Slomšek in Jakob Maksimilijan Stepišnik. Pokopališče so večkrat povečali, prostor so namenili tudi za evangeličane in pripadnike augsburške veroizpovedi. Postavili so kar dve mrtvašnici in grobarjevo hišo. Zunaj pokopališkega zidu je stal križ, ki je označeval pokop samomorilcev. Ko je proti koncu 19. stoletja območje postajalo premajhno in se ga ni dalo zaradi širitve mesta na zahod povečati je mesto pričelo iskati novo lokacijo. Po arhivskih podatkih je bilo pred ukinitvijo na starem mestnem pokopališču ob Strossmayerjevi pokopanih nad 20.000 umrlih, ohranjenih pa naj bi bilo 197 grobnic in 3000 grobov, vendar so le-ti ostali v različnih stanjih ohranjenosti. Mestna občina je leta 1879 na Pobrežju kupila večje zemljišče, kjer je nameravala urediti mariborsko centralno pokopališče, ki bo namenjeno vsem iz Maribora in okolice. Vendar ni šlo vse po načrtih, kajti cerkev se ni strinjala oziroma ni blagoslovila pokopa nekatolikov.
Prvotno magdalensko pokopališče pri cerkvi sv. Magdalene iz konca 13. stoletja na desnem bregu Drave je bilo leta 1788 prestavljeno na območje današnjega Magdalenskega parka. Tam je bilo kljub dvakratni povečavi ukinjeno leta 1903. Tudi tam je stala pokopališka kapela, ki jo je leta 1834 dal postavit Henrik Klemens Adam grof Brandis.
Medtem ko mestnim oblastem ni takoj uspelo urediti z začetkom pokopov na južnem delu današnjega Pobreškega pokopališča, si je leta 1888 na nasprotni strani, severno od današnje Ceste XIV. divizije sam župnijski urad Sv. Magdalene organiziral pokopališče za vernike z desnega brega Drave. Že leta 1891 so pod vodstvom stavbenika Ferka z gradbenim materialom takrat porušene klasicistične grobne kapele grofov Brandis na starem magdalenskem pokopališču na Taboru, zgradili novo preprosto zasnovano neogotsko kapelo z oglatim fasadnim zvonikom in vanjo iz prej omenjene Brandisove kapele prenesli oltarno sliko Marije z Detetom, delo znanega dunajskega slikarja Leopolda Kupelwieserja iz leta 1834, ki ga je grof naročil ob smrti svoje žene Adriane.
Šele po letu 1910 je južni del današnjega pokopališča zaživel, ko so na starem mestnem ob Strossmayerjevi zaradi stiske s prostorom nehali »na novo« pokopavati. Če prav so v obstoječih grobovih oziroma grobnicah pustili pokopavati do leta 1924 oziroma 1937. Kmalu so na vzhodno glavnega vhoda zgradili stavbo s pisarno, ki je nato bila preurejena v mrtvašnico. Leta 1920 je zaradi prostorske stiske mestno pokopališče povečano, prav tako so leta 1926, pod vodstvom stavbenika Rudolfa Kiffmanna, postavili neobaročno kapelo z osmerokotno zaključenim stranskim zvonikom, ki pa nikoli ni bila posvečena in do danes rabi kot reprezentativna mrliška vežica. Pokopališče je bilo namenjeno pokojnim iz mestnih okrajev na levem bregu Drave, ne glede na njihovo veroizpoved.
Zadnje izmed še ločenih pokopališč je frančiškansko pokopališče iz leta 1927. To na vzhodni strani meji na obodni del mestnega pokopališča in na opečne arkade ob zidu med mestnim in frančiškanskim pokopališčem. Po načrtih arhitekta Maxa Czeikeja so leta 1930 zgradili grobnice in nad njimi obokane opečne arkade, oblikovane v historicistični tradiciji ob naslonitvi na arhitekturo mariborske frančiškanske cerkve. Sestavljene so iz osemnajstih opečnih obokov, pod katerimi so grobnice, med njimi tudi grobnica pomembnih Mariborčanov, katerih posmrtni ostanki so bili 1940 preneseni z opuščenega pokopališča na Strossmayerjevi ulici.
Pobreško pokopališče je danes najstarejše delujoče pokopališče v mestni občini Maribor, poleg tega pa je poslednji dom številnih znamenitih osebnosti, ki so pustile svoj pečat mestu ob Dravi in okolici na različnih področjih, tako na družbeno-kulturnem, gospodarskem kot političnem področju. Zaradi tega, bogate likovne podobe posameznih nagrobnih spomenikov ter ohranjene krajinsko-arhitekturne zasnove je celotno območje osrednjega mestnega pokopališča na Pobrežju pri Ministrstvu za kulturo republike Slovenije registrirano kot spomenik lokalnega pomena.