Veličastna grobnica družine Götz po obliki spominja na bogate rimske nagrobnike, ki jih lahko občudujemo na rimski nekropoli v Šempetru v Celjski kotlini. Opremljena je s številnimi simboli. Prvi, ki je edinstven na Pobreškem pokopališču, predstavlja Božje oko v trikotniku. Oko brez veke, vrisano v trikotnik, je simbol biti in božjega spoznanja. Je oko vsevidnega boga in velja tako za krščanski kot prostozidarski simbol. V prostozidarskem izročilu simbolizira naslednje. Na fizičnem nivoju je simbol vidnega sonca, iz katerega prihajata življenje in svetloba. Na vmesnem ali zvezdnem nivoju oko predstavlja Besedo, Logos in ustvarjalno načelo. Na duhovnem oz. božjem področju predstavlja velikega graditelja sveta.
Drug, na Pobreškem pokopališču redek simbol, je peščena ura. Simbolizira večni tok časa, lahko pa preobrat v času, v kolikor jo obrnemo, potemtakem vrnitev k začetku. Grlo med zgornjim in spodnjim delom je prehod, ki omogoča gibanje, iz nebeškega v zemeljsko in v obratni smeri. Grlo so tesna vrata, skozi katere poteka izmenjava med dvema načeloma.
Naslednji simbol je latinski križ, ki krasi vrh zatrepa grobnice. Njegova posebnost je, da ima v središču osmerolistni cvet vrtnice. Slednji ima podobno simboliko, kot jo ima lotosov cvet v Aziji, blizu mu je simbolizem kolesa. Simbol vrtnice že od antike označuje regeneracijo. Antični obred, imenovan Rosalia, je potekal sleherno leto v mesecu maju v obliki darovanja jedi iz vrtnic duhovom pokojnih. V primeru kombinacije latinskega križa in cveta na presečišču horizontale in vertikale gre za različico t.i. Rožnega križa.
Slednji je najbolj znan v povezavi z bratovščino Rožnega križa, gibanja, ki nastane med 13. in 14. stoletjem z namenom priprave na novo fazo v razvoju krščanstva. Človek in svet se namreč spreminjata, temu se mora prilagoditi vera. V poznem 18. stoletju, Karl von Eckartshausen, nemški krščanski mistik, opisuje adepte Rožnega križa z naslednjimi besedami: "Ti modreci, katerih število je majhno, so otroci svetlobe in v nasprotju s temo, zato odklanjajo mistifikacijo in tajnost. So odprti in odkriti, zato nimajo nič opraviti s tajnimi združbami...« Po drugih razlagah naj bi roža simbolizirala tišino, križ pa odrešitev skozi učenje človeštva o ljubezni do boga. Druge razlage vidijo rožni križ kot moško-ženski simbol. Roža predstavlja žensko načelo, križ pa moško, v kombinaciji predstavljata regeneracijo, ki je ključna tako za materialno kot duhovno eksistenco. K vsemu temu je treba dodati, da je rožni križ kot simbol prisoten pri krščanskih prostozidarskih združbah.
Poleg latinskega križa, ki ga lahko vidimo na grobnici, se v Rimskokatoliški veri pojavljajo nekatere druge oblike križev. Križ, ki mu pravijo Lotarniški oz. Lorenski križ, izvira iz Grčije, saj so ga okoli leta 800 n.št. uporabljale krščanske sekte na vzhodu. Nekaj stoletij kasneje ga je ob zavzetju Jeruzalema kot svoj simbol prevzel Godfrej Bouillonski s titulo vojvoda Lorenski, po kateri je križ prevzel ime. To je križ z dvema prečkama. Zgornja in krajša prečka predstavlja porogljivi zapis I.N.R.I. oz. »Jezus iz Nazareta, Judovski kralj« ((Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum), ki ga je ukazal namestiti predstavnik rimske oblasti v Jeruzalemu, Poncij Pilat. V drugi svetovni vojni je ta križ uporabil vodja francoskega odporniškega gibanja Charles de Gaulle, in sicer kot simbol svobode. Od leta 1902 je simbol svetovnega boja proti tuberkulozi, prav tako označuje eno izmed stopenj v prostozidarski hierarhiji.
Razlikujemo med križem vstajenja in križem trpljenja, razpelom. Slednji spominja na Kristusovo trpljenje in smrt, prvi pa na njegovo zmago nad smrtjo, zato je običajno okrašen z s plamenom in zastavo, ki jo je Kristus razvil ob vstajenju iz groba. Na Pobreškem pokopališču srečujemo Keltski križ. Po obliki najbolj spominja na latinski križ, a ima za razliko dodan krog, katerega središče je hkrati presečišče krakov, ki segajo preko krožnice. Ta križ povezuje simboliko križa in kroga, k čemur bi lahko dodali še simboliko središča. Dve osi križa spominjata na tok časa, na štiri strani prostora, krog pa na cikluse manifestacije. Središče, v katerem ni več ne časa ne kakršnihkoli sprememb, je kraj prehoda ali simbolične komunikacije med tem in onim svetom. Ta križ simbolizira sintezo krščanstva in keltskega izročila. Podoben simbolizem ima latinski križ, ki pa ima namesto kroga nameščen venec iz listja, cvetov in plodov. Takšen venec predstavlja star poganski simbol, v katerem se pojavlja simbolizem kroga, medtem ko njegove sestavine (listje, cvet, plod) predstavljajo rast in življenje. Venec je tako simbol večnega ciklusa in na novo porajajočega se življenja. Zaradi simboličnih povezav z večnim življenjem duše so venci pogosta dekoracija grobov in spominskih obeležij že od antike naprej, tako civilnih kot vojaških. Za Germane je bilo znano, da so takšne vence v času zime okraševali s svečami, zato, da bi tako vzpodbudili prihod pomladi. V tem okvirju svečke simbolizirajo sončevo toploto. Kasneje, v srednjem veku ga je prevzelo krščanstvo in vključilo v zasnovo križa, a z nekoliko izključujočim simbolizmom. Kot del dekoracije vpričo adventa namreč simbolizira večno življenje le za tiste, ki sprejmejo Kristusa. Na pobreškem pokopališču najdemo latinski križ s trnovo krono, ki so jo nadeli Kristusu pred križanjem. Z dejanjem kronanja Kristus nase prevzame grehe človeštva. Trnova krona, sicer mišljena kot način kaznovanja in zasmehovanja Kristusa s strani rimskih oblasti in judovskih svečenikov, je simbol, ki opominja. Namreč, če trpimo v tosvetnem življenju, naj to sprejmemo kot znak božje volje, kajti nagrada, ki nas čaka, je večno življenje.