Kovaško in mizarsko orodje, upodobljeno za imeni pokojnega mizarja in kovača, simbolizirajo izvršno voljo, ki jo udejanjata desnica in levica. Nanašata se na delujočo energijo in moralno odločnost, od katere je odvisna praktična izvedba, in sta poklicna simbola. Tukaj pokopana mizar Hohnjec in kovač Donko predstavljata stare obrti, že tisočletja prisotne na področju mesta.
Če je bila obdelava lesa prisotna že v času prvih prebivalcev na področju mesta izpred 7000 tisoč let, je kovaštvo prisotno od kovinskih dob. V 13. stoletju, ko je naturalno gospodarstvo prehajalo na denarno, je Maribor dobil status trga, saj so deželni knezi želeli rokodelstvo in obrt skoncentrirati na določenih točkah. Izven trga namreč nihče ni smel izvrševati obrti, z izjemo krojačev in čevljarjev. Do srede stoletja je pomen trga toliko narasel, da je Maribor dobil status mesta in ob koncu 13. stoletja so bili mariborski obrtniki že organizirani v cehe. Sredi 15. stoletja je bil Maribor cvetoče mesto, katerega pomen je dotlej naraščal.
V drugi polovici stoletja je bil ta razvoj za dobri dve stoletji ustavljen. K temu je pripomoglo več dejavnikov, in sicer kmečki upori, plemiške zarote in še posebej Turški vpadi. Dežela okoli Maribora je bila ob koncu 15. stoletja podobna pogorišču, vsa trgovina je zastala. Še hujše so bile posledice pohoda stotisočglave vojske sultana Sulejmana II. leta 1532. Turški vpadi, čeprav več ne tako pogosti, so se nadaljevali vse do vse do leta 1683, ko so Turke porazili pred Dunajem in jih pregnali z Ogrske. Tri leta pred tem je po Mariboru pustošila kuga, zaradi katere je umrla skorajda polovica meščanov. A kmalu so prišli boljši časi in v drugi polovici 18. stoletja se je mesto gospodarsko okrepilo.
V tej dobi so postali nekateri cehi, med njimi tudi mizarski in kovaški, zaviralci razvoja. Ker so branili lastni interes, niso dopustili razvoja industrijskih obratov. Kovaštvo in mizarstvo sta ostala organizirana v cehu vse do revolucionarnega leta 1848, ki dokončno odpravi fevdalni družbeni red in odpre pot neoviranemu kapitalističnemu razvoju. S tem se začenja propad tradicionalnih obrti v mestu ob Dravi, Kmalu po tem, ko je skozi Maribor stekla železniška proga, so domače obrtniške izdelke izpodrinili cenejši industrijski. Veliko mestnih obrtnikov se je prelevilo v trgovce z blagom, ki so ga prej izdelovali sami. Le redki so vztrajali dalje. Prav tem se imamo za zahvaliti, da se je znanje ohranjalo in preneslo na nove generacije, ki so ustvarjale v naslednjem stoletju.
Med njih spadata mizar in kovač, pokopana v tem skromnem, a simbolizma polnem grobu.