Realistična risba na grobu alpinista upodablja trenutek pred tragično nesrečo, njegov vzpon po strmi poledeneli steni, katere se je lotil s cepinom in derezami. Je simbol njegovega zadnjega zmagoslavja.
Ivo Veberič je bil član ekipe alpinistov obeh mariborskih alpinističnih odsekov (Kozjak in TAM), ki se je 1. julija 1983 odpravila v gore Centralnega Kavkaza. Že takoj na začetku sta bili preplezani dve težki smeri v steni Ullu-Tau. Pri sestopu se je zgodila nesreča, v kateri sta se smrtno ponesrečila dva alpinista PD Kozjak Maribor, Srečko Rihter in Ivo Veberič.
O tem tragičnem dogodku je Ljubo Hansel, udeleženec ekspedicije, kasneje zapisal: »Ob prvem svitu smo na nogah. Oblačim mokra in ledena oblačila. Prstov na rokah in nogah ne čutim več. Skale so na debelo pokrite s sodro. Obuvam dereze. Tudi Joka je pripravljen. Srečko in Ivo sta nekoliko počasnejša. Ne zebe ju. V odličnih Gore-tex bivak vrečah sta imela topel in suh bivak. Dogovorimo se, da greva z Jokom naprej. Hitro sva pri gazi, katero so vhodili naši včeraj. Kakšno dolžino za nama sledita Srečko in Ivek. Na zadnjem stolpu sva. Kriče se pogovarjamo. Sporočiva, da se bova preko majhnega sedelca spustila v žleb na južno stran, kjer vidiva sledi. Teren je dokaj lahek. Po spustu po vrvi sledi lahka prečka na greben in po snegu okoli žandarja na položni zahodni greben. Sediva v snegu in čakava. Kakšnih petsto višinskih metrov nižje vidiva vrsto Rusov. Misliva, da je kakšen tečaj na ledeniku. Verjetno se jima je zataknila vrv pri spustu – zato ju še ni na grebenu. Pogovarjava se o naslednjih vzponih. Spet je lepo vreme – sonce. Na sedlu proti zahodu vidim drugo skupino Rusov. Napotiva se tja, saj je tam tudi voda. Na sedlu bova čakala. Ko se jim približava, mi eden pomaha. V roki ima radio aparat. Prekrižal je roki in pokazal proti steni Ullu-Taua: »Vaša dva druga pogibši!« so bile besede, katerih ne bova več pozabila. Nervozno sem se prestopil: »To ne bo držalo, naša dva prideta po grebenu navzdol.« S kratkim gibom roke mi je podal oddajnik. Zaslišim pretresen Tonetov glas. Pravi, da so pri njih Rusi, kateri so ju opisali. Neverjetno. »Hočem k njima!« sem rekel v radio. Tone: »Vodstvo lagerja in odprave se je odločilo, da takoj sestopita! Konec!«.
Ponesrečenca sta padla kakšnih 600 metrov globoko, Zvečer so ju reševalci prinesli v tabor in naložili na terensko vozilo. Tone, Paulus in Hansel so se z njima odpeljali na zadnjo pot proti dolini in domovini. Zaobljubili so se namreč, da se v domov vrnejo skupaj, ne glede na to, kako težka bo ta zadnja pot.