Kelnarič Avgust, tragično zasut studenčni pomočnik

Skulptura na grobu simbolizira mladega moškega, ki s potezami razkriva osebo, ujeto v smrtni bolečini. Lopata v njegovi desnici in obod studenca pod njim sta simbola poklica tukaj pokopanega studenčnega pomočnika Avgusta Kelnariča.

Tragična usoda kopalcev vodnjakov
Kopanje lastnih vodnjakov v časih, ko je bilo to še dovoljeno, se je v Mariboru nekajkrat tragično končalo. Leta 1900 je v Cankarjevi ulici na Pobrežju pri kopanju vodnjaka usodno zasulo dva moška. Devet let kasneje je bil v isti ulici do smrti zasut še en kopalec. Leta 1929 je v dva metra globokem novem vodnjaku zasulo eno osebo v ulici Ob gozdu, nedaleč stran od že omenjene Cankarjeve ulice.

Tretja smrtna nesreča kopalca v tej ulici je še dolgo odmevala med meščani in daleč naokrog. V nedeljo zjutraj, dne 14. aprila 1935, je tam začel kopati vodnjak 27-letni Avgust Kelnarič, studenčni pomočnik iz okolice Maribora. Kopanje vodnjakov je bilo precej nevarno delo, teren na katerem je kopal Kelnarič pa je bil še posebej nevaren. Ko je na dnu vodnjaka odstranjeval ogrodje, se je nanj vsula mešanica betona in proda. Nesrečneža je zasulo do vratu.

Reševalna akcija
Najprej so prišli rešilci, ki so mladeniču na glavo dali lesen zaboj, v jamo pa napeljali cevi za zrak. Nato so prišli gasilci, iz bližnje kaznilnice pa so na pomoč poslali 20 kaznjencev.

Nekako deset metrov od vodnjaka so pričeli kopati meter širok kanal v globino osmih metrov. Do večera, ko so bili že blizu ponesrečenca, se je zemlja vnovič zrušila ter Kelnariča delno zasula. Trpel je neznosne bolečine, zemlja je nanj pritiskala z vseh strani. Ponovno odkopavanje je bilo težavnejše in tako so reševalna dela trajala do 3. ure zjutraj, a brez uspeha.

Vedno več neuspelih poskusov
S kopanjem so nadaljevali v ponedeljek zjutraj. Zraven zapornikov so pomagali še brezposelni delavci. Do popoldneva so mladeniča uspeli odkopati do pasu, da je lažje dihal, uspel je tudi nekaj pojesti in popiti. Ponoči so ga odkopali do kolen, in ko je bilo reševanje videti že skoraj uspešno, se je nanj ponovno vsula zemlja ter ga zasula do vratu.

Na jutro tretjega dne reševanja so Kelnariča odkopali že skoraj do gležnjev, popoldan je imel v zemlji zagozdeno le še eno nogo. Želeli so ga povleči ven z vrvmi, ampak so s tem početjem hitro prenehali, ko je začel mladenič kričati od bolečin. Izkazalo se je, da je imel nogo zataknjeno v leseni šabloni za ulivanje betonskega oboka. Kmalu zatem so kriki postali hujši, ko je nesrečnika ponovno zasula zemlja. Komaj so mu odkopali glavo in roke ter mu ponovno začeli dovajati kisik.

Nesrečniku ni bilo več pomoči
V torek zvečer so začeli izkopavati še en jarek, kar pa je bila napaka - zaradi tresljajev je nesrečnika ponovno pokopalo. Do srede zjutraj je bil ponovno skoraj odkopan, vendar ga je kot zakleto spet ponovno zasulo. Reševalci so se trudili na vso moč, vendar je bilo za Avgusta Kelnariča prepozno. Umrl je v sredo, 17. aprila 1935, ob 10. uri, po 76 urah agonije v hladnem objemu zemlje in betona.

Vest o njegovi smrti se je hitro razširila po mestu in sprožila ogorčenje. V večernih urah se je na prizorišču nesreče zbrala desettisočglava množica, ki je tam glasno vztrajala vse do poznih ur. Kasneje je obveljalo mnenje, da pri reševanju niso uporabili prave metode in da bi na pomoč morali poklicati strokovnjake iz trboveljskega rudnika. Zato je na njegovem grobu zapisano »Obtožujem«.

Vir zgodbe: Vid Kmetič, “Živ zakopan v vodnjaku, ki ga je kopal”. 13. 1. 2019
Dostopno na: https://www.vecer.com/ziv-zakopan-v-vodnjaku-ki-ga-je-kopal-6643597?mView=1&tmpl=component