Najbrž je imela srečo v otroštvu, ko je kot Kaja Lea prve korake naredila v bogati ruski družini s priimkom Doktor. Oče Neum je bil premožen gradbenik v Hersonu, današnji Ukrajini. Njeno odločitev, da po gimnaziji nadaljuje svoje izobraževanje s študijem medicine v Ženevi, je težko sprejel. Razlog se danes zdi neverjeten, a šolanje je bilo za ženske takrat precej nesprejemljivo.
Po 3 letih njenega študija je družina izgubila premoženje v nestabilnih ruskih razmerah zaradi vojne z Japonsko. Tako je morala študij sestavljati po lastnih močeh in ga leta 1908 uspešno zaključila v Lozani.
Istega leta se je poročila z Jankom Kukovcem, zanosila in se preselila v njegov rojstni kraj Ljutomer v Sloveniji. Svoje znanje je želela takoj udejanjiti v praksi z odprtjem zasebne ambulante v Gradcu, a se je soočila s krutostjo moškega sveta tedanjega časa. Avstrija je namreč od žensk zahtevala, da ponovijo vse izpite, če želijo imeti priznano medicinsko izobrazbo. Postavili so ji dodatno zahtevo, da opravi izpit iz Grščine v državi, kjer je končala gimnazijo.
Neomajna je kmalu po rojstvu sina odpotovala v Moskvo. Izpit je hitro opravila, a ji je pot domov preprečila nepredvidena diagnoza tuberkoloze, s katero bi lahko okužila družino. Pridružila se je številnim zdravnikom v Rusiji, ki so se borili z izbruhi kolere in tako potovala vse do juga tedanjega ruskega cesarstva. Ko je spoznala, da je njena diagnoza napačna, je odpotovala do moža Janka, ki je tedal delal v Firencah.
Leta 1910 je uspešno ponovno diplomirala iz medicine, tokrat v Gradcu. Takoj je odprla zasebno ambulanto za ženske in otroške bolezni v Trstu, v katerem je bila hkrati edina ženska zdravnica. Mož Janko je dobil službo v istem mestu in končno je družina zaživela skupaj. Kljub slabemu znanju italijanskega jezika je imela številne paciente, a jo je ob začetku prve svetovne vojne morala zapreti.
Tekom te vojne je delovala v številnih vojaških bolnišnicah in taboriščih ter ob koncu vodila oddelek za notranje bolezni v Mariboru. Z možem sta mesto sprejela kot svoj nov dom in je kakor pred tem v Trstu kot prva ženska zdravnica na Gosposki ulici 2 odprla zasebno ambulanto za ženske in otroške bolezni.
Ob vdoru nacistične Nemčije na ozemlje tedanje Jugoslavije aprila 1941 se je začel 4-letni beg in boj za preživetje. Po Beogradu in Reki je večino časa skrivaje preživela v Ljubljani. Nacistična oblast je zaplenila njeno stanovanje in ambulanto z opremo. Vojna ji je vzela še mlajšega sina, ki je operiral ranjene partizane in tik pred koncem izgubil življenje.
Po vojni se je vrnila v Maribor in novo zasebno ambulanto odprla na Krekovi ulici 18, kjer je še pri 90-ih letih skrbela za paciente.